»Za konec je Murenc izrazil hvaležnost, da je bil eden zadnjih soigralcev Jurija Součka.«

»Ne le ustanovil, z lastnimi rokami sem ga postavil.«

»Ne morem se otresti misli, kaj bi bilo, če ... bi se vse izšlo še pravočasno. Na žalost nam usoda ni vselej naklonjena, k sreči pa imajo nekatere grenke zgodbe tudi svojo slajšo in vedrejšo plat, na katero me bo poleg igralčevega glasu, enega izmed najbolj prepoznavnih glasov na splošno, ki bo vsaj za hip znova zaživel v knjižnem dodatku, spominjal njegov vselej živ, iskriv in svetlikajoč pogled, s katerim me je meril med mojimi občasnimi obiski na njegovem Kodeljevem.«

»Otrok v meni je žalosten. Jurij Souček, 1929–2024.«

»Eden. Edini in večni. Glas otroštva naših otrok. Hvala, gospod Souček. Za vse. Počivajte v miru.«

»Nihče ni pustil toliko topline v srcih mladih gledalcev kot prav Jurij Souček, saj so bili liki, ki jih je oživljal s svojim žametnim glasom, tako živi, njegove jezikovne bravure tako humorno domiselne, da bi se otrokom zgodba tudi brez slike risala pred očmi.«

»Novemu režimu Součkovi niso bili nasprotni, kljub temu pa so prišli v težave in mladi Jurij je okusil tudi zaporniške celice nove oblasti.«

»Devet desetletij sem preletel urno, ozračje je bilo lepo viharno, nebo nad mano redko kdaj azurno, z nevihtami ves čas preradodarno.«

»Pa kako je peljal vojaškega konja oz. konj njega v Kranj …«